Serija God of War ima za sabo dolgo, krvavo in zelo prepoznavno zgodovino. Kratos je sinonim za brutalnost, jezo, epske spopade z bogovi in tisti poseben občutek teže vsakega udarca, ki ga redko katera akcijska igra zna tako dobro prodati. Prav zato je bila napoved igre God of War: Sons of Sparta zanimiva ne le zato, ker gre za predzgodbo, temveč ker se igra odloči za precej drugačno smer: 2D Metroidvania pristop, mladega Kratosa in bolj “komorno” zgodbo.

Na papirju zveni to kot sveža ideja. V praksi pa se hitro pokaže, da gre za igro, ki vse naredi korektno, a skoraj nič zares izstopajoče.

Mlad Kratos, nižje stave in drugačen ton

Sons of Sparta nas postavi v čas, ko sta Kratos in njegov brat Deimos še mlada fanta, komaj stara dovolj, da jima je dovoljeno zapustiti Sparto in dokazati svojo vrednost. To že samo po sebi pomeni, da so stave precej nižje kot v glavnih igrah serije tukaj ne gre za usodo sveta ali smrt bogov, temveč za osebno zgodbo, rivalstvo, bratstvo in dokazovanje.

Ton igre je zato precej bolj prizemljen. Kratos je tukaj še vedno siten, trmast in obseden s pravili Sparte, medtem ko je Deimos bolj impulziven, čustven in pogosto tisti, ki sledi srcu namesto pravilom. Dinamika med bratoma je pravzaprav eden boljših elementov igre. Deluje naravno, včasih celo simpatično, čeprav zna Kratos hitro postati nekoliko nadležen … skoraj kot moralizirajoč učitelj borilnih veščin.

Zgodba sama po sebi ni slaba, a pogosto deluje, kot da se preveč trudi biti “vzgojna”. Na trenutke ima občutek anti-bullying PSA-ja, kar ni nujno slabo, a se malce tepe z identiteto serije, ki je znana po tem, da subtilnosti nikoli ni imela na prvem mestu.

Metroidvania struktura: dobra ideja, mlačna izvedba

Igra je strukturirana kot Metroidvania, z osrednjo Sparto in razvejanimi potmi, ki se postopoma odpirajo, ko pridobivamo nove sposobnosti. Načeloma je to solidna osnova. Mape so pregledne, poti so jasno označene, in vedno veš, kam se lahko kasneje vrneš z novim orodjem ali močjo.

Težava pa je v tem, da raziskovanje ni posebej vznemirljivo. Občutek napredka obstaja, a je zelo blag. Redko se zgodi, da bi odkritje nove poti ali skrivnosti sprožilo tisti “aha!” moment, ki ga najboljše Metroidvanie obvladajo.

Ko primerjaš igro z žanrskimi velikani, kot so Blasphemous, Hollow Knight: Silksong ali Death’s Gambit, hitro postane jasno, da Sons of Sparta nikoli zares ne razvije lastne identitete znotraj žanra.

Boj: barve namesto občutka

Največje razočaranje igre je brez dvoma bojni sistem. Že v prvih minutah, ko se mladi Kratos spopade s kiklopom, postane jasno, da nekaj ne štima. Udarci so lahkotni, animacije okorne, sovražniki pa padajo brez pravega občutka teže ali brutalnosti.

Namesto organskih spopadov se igra močno zanaša na barvno kodirane napade:

• rdeči napadi – izmik
• modri napadi – blok
• rumeni napadi – parry
• vijolični napadi – popolno izogibanje

Na papirju je sistem jasen, v praksi pa hitro postane utrujajoč. Boj ne deluje intuitivno, temveč kot test pomnjenja barv. Namesto da bi se odzival instinktivno, ves čas razmišljaš: “Aha, ta je moder, torej blok.”

To ubije tok boja. Še posebej pri višjih težavnostih, kjer sovražniki preprosto dobijo več zdravja in ne postanejo nič pametnejši ali nevarnejši – le bolj nadležni.

Brutalni zaključki brez brutalnosti

Igra sicer vključuje t. i. “brutalne poboje”, ki se sprožijo, ko napolniš merilnik omamljenosti. Na žalost so ti zaključki vse prej kot brutalni. Animacije so dolgočasne, ponavljajoče in brez pravega udarca. To je še posebej šokantno, če pomisliš, da je prav brutalnost eden ključnih stebrov originalnega God of War. Tukaj Kratos sovražnika zgolj udari z orožjem, zaslon poškropi nekaj krvi in to je to. Brez teže, brez zadovoljstva, brez tistega “uff”. Ko to primerjaš z igrami, ki znajo brutalnost uporabiti kot ritem boja (ali celo s klasičnimi deli serije) je razlika boleča.

Šefi, ki bi morali biti epski, a niso

Šefi so mešani. Nekateri manjši spopadi so solidni, eden specifičen krvavi šef celo za trenutek dvigne srčni utrip. A večji, spektakelski boji pogosto razočarajo. Najbolj očiten primer je morska kača, predstavljena že v napovednikih. Namesto epskega spopada dobimo serijo platform, ponavljajoče napade in Deimosa, ki v ozadju non-stop ponavlja isto opozorilo. Namesto napetosti dobiš frustracijo.

Nadgradnje, oprema in iluzija globine

Kratos ima dostop do različnih kosov opreme in veščin, zelo podobno kot v God of War Ragnarök. A večina nadgradenj je dolgočasnih. Pogosto gre zgolj za majhne odstotke, ki ne spremenijo načina igranja.

Veliko časa sem ostal pri začetni opremi, ki poveča kritično možnost, ker je preprosto najbolj učinkovita za krajšanje dolgih, dolgočasnih bojev. Ostale veščine sem odklepal bolj zato, ker sem imel dovolj točk, ne zato, ker bi jih res želel uporabljati.

Svet, art style in vizualna zmeda

Igra cilja na retro estetiko, a rezultat je zelo neenakomeren. Ozadja so včasih lepo detajlirana, a redko res osupljiva. Le nekaj lokacij, kot je tempelj Dioniza, kjer kri nadomešča vino, zares izstopa. Večina okolij (gozdovi, jame, gore) se do konca igre zlije v en sam povprečen vizualni vtis. Modeli likov in sovražnikov so žal pogosto grdi in nejasni, kar še dodatno škodi preglednosti boja.

Osebni vtis in končna ocena

Če potegnem črto … God of War: Sons of Sparta ni slaba igra. Je pa izjemno pozabljiva. Med igranjem je bila “eh, okej”, a že nekaj dni po koncu igranja sem moral razmišljati, kaj se je sploh zgodilo.

Največji problem je identiteta. God of War preprosto ni Metroidvania. Ne na ta način. Igra deluje, kot da je bila narejena zato, ker je nekdo rekel, da mora biti! Ne zato, ker bi ekipa imela jasno vizijo ali strast.

Cena 30 € je po mojem mnenju previsoka. Pri 15 € bi bila igra sprejemljiva. Tako pa ostane občutek, da plačaš za ime, ne za izkušnjo.

 Solidna, a povsem povprečna predzgodba, ki se bo izgubila v množici boljših iger istega žanra.