Marvel’s Wolverine je ena tistih iger, pri katerih sem po koncu malo razdvojen. Po eni strani sem se imel zelo dobro, po drugi pa sem imel ves čas občutek, da bi iz te igre lahko naredili še toliko več. Insomniac Games je dokazal, da zna narediti odlično superherojsko igro, in Wolverine ima vse potrebne sestavine: brutalne napade, odlične animacije, zanimivo zgodbo, dobre like in tisti pravi občutek, da si dejansko Wolverine. Ampak ravno zato je škoda, da se igra na nekaterih področjih prehitro ustavi.

Če bi jo moral opisati z eno besedo, bi rekel: solidna. In to nikakor ni žalitev.

Grafika je točno to, kar sem pričakoval

Začnimo pri grafiki. Marvel’s Wolverine izgleda zelo dobro. Ni igra, ob kateri bi ves čas sedel z odprtimi usti in govoril “to je noro“, ampak je vizualno točno tam, kjer bi pričakoval igro Insomniaca v letu 2026.

Liki so zelo podrobni, animacije so odlične, okolja pa so lepo narejena. Še posebej Wolverine sam je videti odlično. Insomniac je zelo dobro prenesel njegov karakter v igro, ne samo skozi obraz in oblačila, ampak tudi skozi njegovo gibanje. Logan je velik, močan in brutalen, hkrati pa se pogosto premika nekoliko sključeno, kot da ga ves čas nekaj teži. Takšne majhne podrobnosti naredijo lik precej bolj zanimiv.

Tudi različne lokacije so vizualno zelo lepe. Ko igra zapusti sive hodnike in podzemne laboratorije ter te vrže na ulice Tokia ali v kakšno drugo bolj odprto okolje, igra res zasije.

Combat je verjetno najboljši del igre

Ampak če je nekaj, zaradi česar sem se med igranjem največkrat nasmehnil, je to combat. Wolverineove kremplje je preprosto zabavno uporabljati. Udari so hitri, odzivni in lepo stečejo eden v drugega. Dodamo še dodge, parry, posebne napade, rage sistem, Wolverineov healing factor in seveda ogromno krvi in dobimo combat sistem, ki je na prvi pogled precej preprost, ampak je zelo zadovoljiv.

Še posebej mi je všeč občutek udarcev. Ko zarežeš skozi nasprotnika, ko ga vržeš skozi okolje ali ko izvedeš kakšen brutalen finisher, igra zelo dobro proda občutek, da imaš v rokah človeka z adamantiumskimi kremplji.

Tudi ragdoll in gore sistem sta zelo dobro narejena. Insomniac se pri Wolverinu očitno ni več počutil tako omejenega kot pri Spider-Manu. Tam si moral paziti, da nihče ne umre, tukaj pa je očitno filozofija precej bolj v stilu: koliko različnih načinov lahko najdemo, da nekoga razkosamo?

In iskreno? Deluje.

Problem pa nastane nekoliko kasneje. Combat je na začetku zelo zabaven, vendar se precej hitro začne ponavljati. Nove sposobnosti in tehnike sicer dobivaš skozi igro, ampak jih ni dovolj, da bi občutek igranja skozi celotno kampanjo bistveno spremenile.

Po nekaj urah sem tako že precej dobro vedel, kaj me čaka: pridejo nasprotniki, pariram, napadam, skačem od enega do drugega, uporabim posebno sposobnost in ponovim. Tudi nasprotniki so sicer različni od strelcev do močnejših enot in drugih posebnih sovražnikov, ampak večina bojev se na koncu še vedno igra zelo podobno. In to je škoda, ker je osnovni sistem tako dober.

Zgodba me je presenetila

Kjer me je Wolverine precej bolj pozitivno presenetil, je zgodba. Ni to najbolj revolucionarna superherojska zgodba, kar smo jih videli. Nekateri preobrati so precej predvidljivi in igra včasih pade v klasičen Marvelov “zdaj imamo veliko nevarnost, ki moramo ustaviti” vzorec. Ampak liki so dobro napisani.

Predvsem Logan. Liam McIntyre je kot Wolverine odličen. Njegov glas res daje občutek, da gledamo film, samo da ga lahko hkrati igramo. Najboljši deli zgodbe pa niso nujno največje akcijske sekvence. Meni so bili zelo všeč mirnejši trenutki med Loganom in drugimi liki, kjer se pokaže njegova bolj človeška stran. Posebej dobro delujejo odnosi z Jean Grey, Mystique in seveda Sabretoothom. Tukaj igra pokaže, da Wolverine ni samo velik tip s kremplji, ki teče naokoli in kolje ljudi. Za vsem tem je človek z ogromno prtljage iz preteklosti.

Ampak igra je zelo linearna

Če ste pričakovali nekaj v stilu Spider-Mana, samo z Wolverineom, boste verjetno razočarani. To ni open-world igra. Marvel’s Wolverine je precej bolj linearna in neposredna izkušnja. Slediš zgodbi, prideš do naslednje lokacije, opraviš misijo in nadaljuješ naprej.

Meni osebno to ni problem. Pravzaprav mi je všeč, da je Insomniac naredil nekaj drugačnega. Ampak razumem, zakaj bi kdo pričakoval več raziskovanja. Včasih se igra skoraj preveč drži svojega “filmskega” pristopa. Hodiš skozi določeno območje, pogledaš fotografijo, poslušaš audio log in greš naprej. Manjka nekaj interaktivnosti med velikimi akcijskimi sekvencami in pomembnimi cutscenami.

Marvel’s Wolverine ima praktično dve hitrosti: 100 % akcija ali popoln mir. Nekaj vmes bi bilo dobrodošlo. Tudi določeni quick-time eventi v cutscenah mi niso najbolj všeč. Dobiš gumb, ki ga moraš pritisniti, da preprečiš nekaj, kar se bo zgodilo praktično ne glede na to, ali ga pritisneš ali ne. Meni to deluje precej nepotrebno.

Boss fighti bi lahko bili boljši

Nekateri boss fighti so zelo dobri in znajo biti prava predstava, ampak jih je presenetljivo malo. Nekateri so odlično izvedeni in te prisilijo, da dejansko uporabiš svoje sposobnosti, drugi pa so precej bolj generični. Posebej je škoda, ko imaš velikanskega nasprotnika, ki ga potem praktično samo tolčeš po istem delu telesa, dokler mu ne zmanjka življenja. Pri igri, ki je tako močna v animacijah in akciji, sem pričakoval nekoliko bolj kreativne boss fighte.

Kostumi, dodatki in Deluxe Edition

Ena stvar, ki mi je bila zelo všeč, je količina Wolverineovih kostumov. Dobiš več različnih suitov in krempljev, tako da lahko Wolverina prilagodiš precej po svoje. Nekateri kostumi so klasični, drugi so bolj posebni, in dizajn je na splošno zelo dober. Kar se tiče Deluxe Editiona, pa osebno ne bi nujno doplačal.

Za približno deset evrov več sicer dobiš dodatne kostume in podobne bonbončke, kar ni slabo, ampak meni je pri takšni zgodbeno usmerjeni igri še vedno najbolj všeč originalni kostum. Nekako se mi zdi, da je igra tako mišljena. Če vas kostumi zelo zanimajo, potem doplačilo ni katastrofa. Jaz pa bi ostal pri navadni verziji.

In potem pridemo do največjega problema … Dolžina

Tukaj pa imam z igro največji problem. 70 € za približno 15 ur igre je premalo. In ja, vem, da lahko nekateri rečejo, da je 15 ur dovolj. In načeloma se strinjam. Bolje je imeti 15 odličnih ur kot 40 ur umetno raztegnjene vsebine. Ampak problem je v tem, da Wolverine ni 30 ali 40 evrov vredna igra. Govorimo o polni ceni okoli 70 €.

In tudi če narediš stranske aktivnosti, collectible stvari, dodatne izzive in podobno, si še vedno precej hitro pri koncu. Še posebej zato, ker se combat začne ponavljati ravno v obdobju, ko bi si želel, da bi igra ponudila še več. Ko se začneš zares navajati na Wolverineove sposobnosti, je skoraj že konec. To je eden glavnih razlogov, zakaj je moja ocena nižja.

Je to boljše od Spider-Mana?

Ne.

In mislim, da je zelo pomembno, da se Marvel’s Wolverine ne primerja neposredno s Spider-Manom. Spider-Man je imel odprt svet, več raziskovanja, več vsebine in na splošno več občutka, da si del njegovega sveta. Wolverine je bolj kot velik akcijski film, ki ga lahko igraš. In meni je to všeč.

Samo ni tako dober kot Spider-Man. Insomniac je tukaj očitno želel narediti nekaj bolj linearnega in bolj osredotočenega na enega lika. Problem je samo, da bi lahko iz te formule iztisnili še veliko več.

Torej, komu priporočam Wolverine?

Če imate radi Marvel, Wolverine, akcijske igre in predvsem igre, pri katerih vam ni treba tri ure razmišljati, kam morate iti in kaj morate narediti, boste tukaj verjetno uživali. To je zelo straightforward igra. Vklopiš, igraš, uživaš v zgodbi, tolčeš sovražnike s kremplji in greš naprej. Če pa iščete ogromno odprtega sveta, veliko raziskovanja, kompleksno progresijo in desetine ur vsebine, boste verjetno želeli nekaj več. In zato mi je tudi malo smešno, ko vidim, koliko ljudi to igro popolnoma popljuva.

• Ne, Marvel’s Wolverine ni mojstrovina.
• Ni nova revolucija v žanru.
• Ni Spider-Man. Ampak tudi nikakor ni slaba igra.

Je zelo solidna, zabavna in dobro narejena superherojska igra, ki ima odličen combat, dobro zgodbo, fantastične animacije in zelo dobrega Wolverina. Samo prekratka je, combat se začne ponavljati, nekaj elementov je premalo izkoriščenih in pri polni ceni bi od nje pričakoval več.

Moja ocena

Marvel’s Wolverine je igra, ki sem jo z veseljem igral in sem vesel, da obstaja. Samo ves čas sem imel občutek, da gledam potencial za nekaj še boljšega. In mogoče je to največja pohvala in kritika hkrati: Wolverine je zelo dobra igra, ampak bi lahko bila odlična.