Death Stranding 2: On The Beach je ustvarjen za tiste, ki so igrali prvo igro, jo razumeli (vsaj približno) in si želeli še več. Če vam je bila izvirna igra všeč, vas čaka še ena edinstvena, čudna in obsežna izkušnja, dolga 30–50 ur. Če vam prva igra ni bila po godu, zaradi dolžine, zapletenosti ali počasnega tempa, potem vas bo nadaljevanje verjetno odbilo še bolj.
Povzetek dogajanja prve igre je težak, celo sama igra se pri tem ne znajde najbolje. A vseeno, če ste pripravljeni na še eno potovanje po postapokaliptični Ameriki v slogu Hidea Kojime, vas čaka prava “Strand” dogodivščina.
Death Stranding 2: On The Beach nadaljuje zgodbo v svetu, kjer sta se prepletla svet živih in mrtvih, kar je skoraj izbrisalo človeštvo. Glavni junak Sam Porter Bridges (Norman Reedus) je edinstven, saj ne more umreti in se lahko vrača iz sveta mrtvih.
V prvi igri je Sam z otrokom v kapsuli (BB) vzpostavil Chiral omrežje, ki je povezalo razdrobljeno Ameriko. A izkaže se, da je njegova sestra Amelie nadnaravno bitje, ki želi povzročiti izumrtje. Sam jo ustavi, premaga negativca Higgsa in reši BB, ki zdaj raste kot običajen otrok.
Drugi del prinaša nove grožnje, več skrivnosti in še globljo raziskavo povezav med svetovoma.
V Death Stranding 2: On The Beach Sam zdaj živi mirno življenje v Mehiki z malčkom BB, a po katastrofalnem dogodku se mu znova obrne svet. Pojavi se Fragile, ki mu ponudi novo nalogo: povezati Avstralijo s Chiral omrežjem in jo rešiti pred propadom.
Sam se tako odpravi na novo dolgo potovanje čez raznolike pokrajine, kjer dostavlja tovor, se izogiba nevarnostim, lovi živali in se spopada z novimi sovražniki. Ob tem skuša zaceliti lastne rane in najti pripadnost v majhni skupini zaveznikov svoji “najdeni družini”.
V Death Stranding 2 se dogaja ogromno stvari, včasih celo preveč. Pripoved vključuje veliko različnih zapletov, a jim igra ne nameni dovolj pozornosti, zato je težko slediti vsem nitim zgodbe. Pomaga sicer vgrajena enciklopedija, a občutek ostaja, da je preveč vsega in premalo fokusa.
Ponovno srečamo znane like, kot sta Fragile in Heartman, ter spoznamo nove, kot so Tarman, Dollman, Rainy in Tomorrow. Čeprav so zanimivi, jih večinoma vidimo le občasno. Izjema je Dollman, ki vas spremlja skozi celotno pot po Avstraliji in je edini, ki res dobi dovolj prostora.
Death Stranding 2: On The Beach ostaja odlična dostavna simulacija z nadgrajenimi mehanikami in večjim zemljevidom, ki omogoča še več sodelovanja z drugimi igralci. A ker simulacija dostave zdaj prevladuje, se Kojimine bolj ekscentrične pripovedne ideje zdijo manj usklajene in bolj moteče kot v prvi igri.
Kljub temu igra ostaja edinstvena izkušnja, ki zna zadovoljiti tiste, ki jih veseli gradnja infrastrukture, hoja čez razgiban teren in povezovanje z drugimi igralci skozi sistem všečkov. Zaključek namiguje na možno nadaljevanje, kar navdušuje saj si marsikdo želi znova raziskovati svet, graditi poti in deliti izkušnje z drugimi, čeprav jih nikoli ne sreča.
Seveda, Death Stranding 2: On The Beach je spektakel, bizaren, drag, čudaški in ravno zato pogosto očarljiv. Gledati absurdne prizore, podprte z velikim proračunom, je zabavno. A kljub vsemu stilu in norosti igra pogosto čuti razkorak med tem, kar prikazuje, in tem, kar dejansko počneš kot igralec.
Zgodba se zaplete, ton niha, zaključek je mlačen. A vse to nekako zbledi, ko zgradiš novo zipline linijo ali asfaltiraš gorsko pot in opazuješ, kako jo uporabljajo drugi. Pravo srce igre še vedno bije v tihih trenutkih povezovanja, ne v monologih, temveč v dostavah.
Death Stranding 2: On The Beach bi glede na primerjavo s prvim delom ocenil z zelo solidno 9/10. Meni je igra izjemno všeč, zgodba je res globoka in dobro izpeljana. Čeprav ni popolna in zna biti mestoma zmedena, se mi zdi, da izkušnja kot celota več kot prepriča. Vsekakor se splača igrati, še posebej, če vam je bila prva igra blizu.
