Marvel Tokon: Fighting Souls – Tudi ko me uničijo, se še vedno zabavam

Fighting igre nikoli niso bile ravno moj teritorij. Hitre reakcije, dolge kombinacije in predvsem dejstvo, da lahko nekdo v multiplayerju naredi z mano, kar želi, še preden sploh uspem pritisniti en gumb – ni ravno najboljši recept za sproščeno igranje. Zato me je Marvel Tokon: Fighting Souls nekoliko presenetil.
Ne zato, ker bi kar naenkrat postal mojster fighting iger. Ravno nasprotno. Še vedno me v multiplayerju redno uničujejo. Ampak prvič imam občutek, da se ob tem dejansko zabavam in predvsem učim.

Fighting igra tudi za začetnike

Tokon je na prvi pogled precej kompleksen. Gre za 4v4 tag fighter, kjer ima vsaka ekipa štiri like, med katerimi lahko preklapljate in jih uporabljate za asistence. Če ste veteran žanra, vam bo marsikaj znano, za nekoga, kot sem jaz, pa je lahko vsega na začetku kar veliko.

Na srečo igra ne zahteva, da vse razumete takoj. Ena mojih najljubših stvari so automatic combos, saj omogočajo, da se tudi začetnik hitro počuti, kot da dejansko nekaj zna. To seveda ne pomeni, da boste z njimi premagali igralca, ki je v igri preživel stotine ur, vam pa dajo osnovo, na kateri lahko gradite. In ravno to mi je pri Tokonu všeč. Najprej se naučiš enega lika, nekaj osnovnih kombinacij in gibanja, potem pa začneš dodajati nove stvari. Ko misliš, da si dosegel svoj limit, se lahko začneš učiti drugega lika in iskati boljše sinergije.

Tako fighting igra ni več nekaj, kjer moraš pred prvim resnim dvobojem znati vse. Učiš se postopoma. Tudi skupni health bar za vse štiri like je po mojem mnenju zelo dobra odločitev. Zaradi tega ni treba obvladati štirih različnih likov samo zato, da bi lahko normalno igrali, hkrati pa še vedno obstaja ogromno prostora za sestavljanje ekipe, ki se med seboj dobro dopolnjuje.

Ko greš online, pa srečaš hudiča

Seveda pa vse to lepo zveni, dokler ne pritisneš na multiplayer. Tam sem že večkrat doživel tisto klasično fighting game izkušnjo, ko te nasprotnik tako brutalno premaga, da začneš razmišljati, ali je tvoja tipkovnica oziroma kontroler sploh priklopljen. Ampak tukaj pridejo na vrsto Story Mode in Arcade Mode.

Če se ne želite takoj vreči med igralce, ki poznajo vsako kombinacijo v igri, imate dovolj vsebine, da lahko uživate tudi proti AI nasprotnikom. Story Mode in Arcade Mode sta zato odlična načina, da se učite in igrate brez občutka, da morate vsako rundo preživeti v strahu. In ko boste končno dovolj samozavestni, lahko greste online.
Če si res želite tega pekla.

4v4 sistem skriva veliko globine

Tokonov sistem štirih likov je ena njegovih najbolj zanimivih lastnosti. Pred borbo svoje like razporedite v različne vloge – Leader, Shooter, Vertical in Assault – kar vpliva na njihove asistence. To pomeni, da izbira ekipe ni samo vprašanje tega, kateri Marvel lik vam je všeč. Pomembno je tudi, kako se med seboj dopolnjujejo.

Asistence imajo sicer precej specifična pravila in so po mojem mnenju eden izmed manj intuitivnih delov igre. Tudi active tag sistem je sprva nekoliko čuden in zahteva precej natančen timing. Ampak ko začneš razumeti, kako vse skupaj deluje, postane jasno, koliko globine je tukaj. In to je verjetno najboljša stvar pri Tokonu: začetek je dostopen, strop pa je zelo visok.

Marvel izgleda noro dobro

Če je gameplay področje, kjer se Tokon postopoma odpre, je vizualna podoba nekaj, kar te udari takoj. Igra izgleda fenomenalno. Vsak lik ima ogromno osebnosti in Arc System Works je naredil odlično delo pri tem, da se liki ne samo drugače igrajo, ampak se tudi počutijo kot njihovi Marvelovi ekvivalenti. Spider-Man uporablja svoje mreže za gibanje po areni, Storm manipulira z vremenom, Magneto pa dobesedno uporablja kovino okoli sebe kot orožje. Ko dodaš še ultimate poteze, finishers in druge posebne napade, je lahko dogajanje na ekranu prava vizualna eksplozija.

Tudi arene so odlične. Niso samo lepo ozadje, ampak lahko zaradi stage transitiona nasprotnika dobesedno pošlješ na drugo lokacijo. To so majhne stvari, ampak ravno zaradi njih se borbe zdijo bolj filmske in veliko bolj Marvelove. In potem so tu še easter eggi. Igra jih ima ogromno, vključno z referencami na druge fighting igre in različnimi majhnimi podrobnostmi, ki pokažejo, koliko pozornosti so razvijalci namenili detajlom. Takšne stvari niso razlog, da bi igro kupil, so pa razlog, da se ob njej še malo bolj nasmehneš.

Ultimate Edition – vredna več kot 100 €?

Tukaj je moj odgovor precej bolj preprost … Za večino igralcev ne.

Ultimate Edition ni slab paket. Dobiš osnovno igro, Year 1 Pass, dodatne kostume, avatarja in peta, kar je za velikega Marvel oziroma fighting game fana lahko zelo zanimivo.
Če pa ste casual igralec, ki šele odkriva fighting igre, bi jaz ostal pri osnovni različici. Pri tako visoki ceni je težko upravičiti dodatek za vse stvari, ki jih morda sploh ne boste uporabljali. Seveda pa se lahko to mnenje s časom spremeni. Če bo igra v prihodnosti dobila veliko kakovostnih likov, map in druge vsebine, bo Ultimate Edition postala precej bolj zanimiva.

Za die-hard Marvel in fighting game fana pa je zgodba drugačna. Tam bi rekel: ja, absolutno.

Končna ocena

Marvel Tokon: Fighting Souls je ena najboljših fighting iger, kar sem jih igral. Ne zato, ker bi bil v njej dober. Pravzaprav sem v njej precej slab. Ampak kljub temu se zabavam. Vsak poraz mi da nekaj novega, kar se lahko naučim, automatic combos pa mi omogočajo, da postopoma razumem žanr, ki mi je bil prej precej tuj. Poleg tega ima igra dovolj solo vsebine, da vam ni treba takoj vstopiti v multiplayer in dovoliti nekomu, da vas spremeni v vrečo za udarce.

Dodajte odlične animacije, čudovite arene, ogromno detajlov, odličen Marvel roster in sistem, ki ima veliko prostora za napredovanje, in dobite fighting igro, ki jo lahko priporočim tako začetniku kot veteranu.

Ultimate Edition? Za večino igralcev bi počakal na nižjo ceno. Za hardcore Marvel oziroma fighting game fana pa je precej lažje upravičiti nakup. Tokon ni popoln, ampak je ena tistih iger, pri katerih se vidi, da niso bile narejene na hitro. In če lahko igro izgubim 10-krat zapored, pa še vedno pomislim “okej, še eno”? Potem so očitno nekaj naredili prav.