Če ste slučajno pozabili na nenavadne igralne kontrolerje v obliki skejtboarda s podpisom Tonyja Hawka, smo tukaj, da vam osvežimo spomin.
V obdobju, ko je plastika množično polnila naše shrambe, garaže in kleti, je bilo skoraj logično, da je eden najuspešnejših franšiz v svetu videoiger (v produkciji istega podjetja, ki nam je prej napolnilo domove z dodatki za Guitar Hero) predstavil še eno privlačno, a povsem nepotrebno periferijo. To je kratka in nesrečna zgodba iger Tony Hawk: RIDE in njenega naslednika Tony Hawk: SHRED dveh poskusov, ki sta bila obsojena na propad že od začetka.
Plastična evforija leta 2008 Da bi razumeli, zakaj se je to sploh zgodilo, se moramo vrniti v leto 2008. Po nekaj neuspešnih poskusih, ko je franšiza Tony Hawk doživljala stalen padec popularnosti zaradi močne konkurence igre Skate (Electronic Arts), so pri Activisionu nujno potrebovali nekaj novega in revolucionarnega, kar bi igralce ponovno pritegnilo.
V tistem času je trg preplavil val raznoraznih igralnih periferij, predvsem zaradi uspeha serij Guitar Hero in Rock Band. Tako se je Activision odločil vložiti vse v kontroler v obliki skejtborda, s katerim bi igralec v domači dnevni sobi “simuliral” prave skejterske trike.
Skejtbord brez koleščkov in težave v praksi Leta 2009 je tako na trg prispel Tony Hawk: RIDE po astronomski ceni približno 120 evrov. Rezultat je bil pričakovano slab: draga, nepopolna periferija z ne dovolj natančnimi senzorji, ki so komaj sledili igralčevim gibom.
Namesto realistične skejterske izkušnje je uporabnik balansiral na kosu spolzke plastike, kar je bilo bližje cirkuški predstavi kot skejtanju. Ne le, da igra ni bila intuitivna, pogosto je napačno zaznavala trike ali gibanje, ampak je tudi sama zamisel, da bi gladka plastika zdrsela po gladkih talnih površinah, ustvarjala skoraj nevarne razmere. Če je na ameriški preprogi še nekako šlo, je na evropskih gladkih ploščicah hitro postalo jasno, da bo ta igra redno povzročala padce.
Razočaranje, drugi poskus in dokončni propad Čeprav se je RIDE prodajal predvsem zaradi slovesa Tonyja Hawka in radovednosti kupcev, je bil neuspeh neizogiben. Activision je poskusil še enkrat z nadaljevanjem Tony Hawk: SHRED, ki je dodal še deskanje na snegu in risankasto grafiko, vendar brez uspeha. Igralci so bili siti dragih, ozko usmerjenih plastičnih naprav, kar je odsevalo tudi v prodaji: SHRED je v prvem tednu v ZDA prodal vsega 3000 kopij.
Ta katastrofalen rezultat je povzročil, da je Activision franšizo zamrznil, naslednja igra (Tony Hawk’s Pro Skater 5) pa je izšla šele pet let pozneje, a prav tako neuspešno. Šele z remakeom Pro Skater 1+2 so dokazali, da franšiza še vedno živi.
Ali bomo kdaj videli tudi remake tretjega in četrtega dela, bo pokazal čas. Upajmo le, da bomo do takrat že pozabili na ta nenavadni kos plastike brez koles, da bomo ob naslednji omembi spet začutili tako radovednost kot tudi hitro razočaranje kot bi ga videli prvič.